Raba in prostorsko načrtovanje obalnega morja
Prisotnost morja opredeljuje cel niz specifičnih dejavnosti, kot so industrija, turizem, pristaniške dejavnosti, marikultura, ribištvo…, ki so neposredno vezane na morje oziroma na rabo morja, ali pa so njihove spremljevalne dejavnosti. Prek rabe morja pa te dejavnosti neposredno vplivajo druga na drugo, si konkurirajo in vsiljujejo različne pravne režime, pri čemer lahko nastajajo tako konflikti rabe morja v razmerju do ciljev varovanja bivalnega okolja, do naravnih ekosistemov in krajine, kakor tudi glede podeljenih vodnih pravic in zmanjševanja ekonomske uspešnosti nekaterih dejavnosti.
Razvoj vsake dejavnosti, ki je vezana na rabo morja, je neposredno povezan s prostorskim načrtovanjem, ki mora biti skladno z ekosistemskim pristopom.
Ekosistemski pristop k upravljanju morskega okolja je bistveni element Okvirne direktive o morski strategiji (ODMS). Čeprav pristop ni enotno mednarodno opredeljen, je njegov splošni cilj zagotoviti, da skupne obremenitve zaradi človekovih dejavnosti ne presegajo ravni, ki bi ogrožale zmožnost odziva ekosistemov.
Ekosistemski pristop na podlagi ODMS torej postane pravno zavezujoče načelo za upravljanje morskega okolja.
Pretežno je prostorsko načrtovanje na kopnem delu prostora neposredno ali posredno narekovalo in narekuje rabo morja in podeljevanje vodnih pravic v obalnem pasu in morju. V upravljanje z morskim okoljem vstopa več interesov, ki jih lahko delijo na gospodarske interese in javno korist. Na tako pomembnem viru, kot je morsko okolje, gospodarske interese, ki pomenijo razvoj, omejuje javna korist. Raba, ki je v javno korist tako predstavlja robne pogoje pri usklajevanju. Zato se usklajevanje izvaja na področju upravljanja voda in upravljanja morskega okolja (npr. mehanizmi trajnostnega razvoja, metode izvajanja in sodelovanja). Zakonodajna ureditev naj bi torej dopuščala razvoj, vendar ob znanih robnih pogojih, ki jih definirajo metode izvajanja in sodelovanja.
Načrtovanje in upravljanje rabe morja zahteva mnogo odločanja o razporejanju rabe morja in coniranja na morju. Odločanje potrebuje jasen niz načel in navodil. Upravljanje z rabo morja in načrtovanje na morju nista nova pristopa npr. pomorske karte vsebujejo tako elemente rabe morja kot tudi coniranja na morju, zavarovana območja narave in kulturne dediščine, varovana območja za ribištvo, ipd. Obstaja veliko grafičnih prikazov in specializiranih kart, ki prikazujejo dno morja, verjetna arheološka najdišča, pomembne poti migracij ribjih vrst, globine in temperature ter transportne kanale.Rabo prostora, enovitega, tako kopnega in morja je zato treba prilagoditi okolju v količinskem in kakovostnem pomenu, kar je osnovno vodilo tudi mednarodnih konvencij, hkrati pa ne smejo biti zanemarjene soco-ekonomske analize možnih dejavnosti kot podpora pri odločanju o zagotavljanju trajnostnega razvoja.
Morsko okolje kot specifičen trirazsežni prostor združuje in povezuje različne rabe, ki morajo biti za trajnostno rabo skupnega prostora medsebojno usklajene. V ta namen Okvirna direktiva o morski strategiji določa (člena 13(1) in 24 ter priloga VI, točka 3 in 4), da je treba s programom ukrepov Načrta upravljanja morskega okolja zagotoviti nadzor prostorske in časovne porazdelitve nad dejavnostmi na morju in razviti ustrezna orodja, ki omogočajo nadzor nad vplivi evidentiranih dejavnosti. Vsebinsko je raba morja tudi del začetne presoje stanja morja s katero se vzpostavi evidenco obstoječe rabe morja in vključuje prostorsko analizo in evidence rabe morja ter podeljenih vodnih pravic na morju, obali, priobalnih zemljiščih in ožjem priobalnem pasu. Prostorski prikaz rabe morja prikazuje, da je na morju Republike Slovenije veliko raznovrstnih dejavnosti, ki za svoje delovanje potrebujejo morje in pravnih režimov, ki predstavljajo omejitve rabe morskega okolja